Bela murva

Bela murva izvira iz J in JZ Kitajske, kjer jo gojijo že več kot 4500 let. V Evropo so jo prinesli v 11. stoletju predvsem z namenom uporabe listov za krmo sviloprejk. Danes jo najdemo po vsej Evropi predvsem pa v južnejših nekdaj svilogojskih deželah. V Sloveniji je bela murva najpogostejša v obalni regiji, na Krasu, Goriškem, Vipavski dolini, Beli Krajini, na Dolenskem v okolici Brežic in v Prekmurju.
Murva ima družinsko simboliko, saj je ponekod veljal običaj, da so murvo ob poroki ali rojstvu otroka zasadili ob hišo. Z namenom svilogojstva so jo kmetje zasajali ob gospodarska poslopja, kot mejice med njivami, v vinograd, ob ceste in kolovoze. Najmogočnejša bela murva in hkrati tudi najdebelejše sadno drevo je murva na Fabianijevi domačiji v Kobdilju, ki v obsegu meri več kot 650 cm. Omeniti velja nekaj starih drevoredov in sicer v Lokvi, ob gradu Školj pri vasi Famlje in pri Benediktinskem samostanu na Krogu nad Sečovljami.

Foto: Johannes Rabensteiner

Bela murva (Morus alba L.) je listopadno do 18 metrov visoko drevo. Deblo je kratko in grčavo, skorja je rdečkastorjava in vzdolžno razpokana. Poganjki bele murve so sprva dlakavi in pozneje goli, rumenosivi. Listi bele murve so dvoji, enostavni ali dlanasto krpati. Pojav, da se na isti rastlini listi razlikujejo po obliki in velikosti, imenujemo heterofilija. Tendenca k tvorjenju krpatih listov je odvisna od genotipa in starosti listov in poganjkov. Listi so pri beli murvi na zgornji strani svetlo zeleni in bleščeči, na spodnji strani so samo ob žilah dlakavi, kar je ključno pri prepoznavanju te vrste.

Foto: Polona Sušnik

Bela murva je enodomna ali dvodomna vetrocvetka, ki cveti maja. Moški cvetovi so združeni v viseče rumene mačice in imajo 4 prašnike. Ženski cvetovi so združeni v pecljata pokončna jajčasta socvetja, peclji so približno tako dolgi kot socvetja (za razliko od črne murve, kjer so peclji bistveno krajši). Soplodja so pri beli murvi bela do rožnata, redkeje temno rdeča ter pecljata.