Črna murva

Črna murva ima (v primerjavi z belo) daljšo zgodovino gojenja. V Evropo so jo prinesli že v antičnem času, najverjetneje iz Irana in Afganistana. Danes največ dreves najdemo v južni Evropi. V stari Grčiji je črna murva veljala kot simbol modrosti in posvečena bogu Panu, bogu gozda, pastirjev, lova in pastoralne glasbe. V preteklosti so v antični Rim in Grčijo iz male Azije uvažali murvine sadeže, saj so jih Grki in Rimljani uživali kot kulinarično delikateso.

Foto: Johannes Rabensteiner

V Mali Aziji se ponašajo z regionalnimi sortami, katerih plodovi so dolgi tudi do 6 cm in široki 3 cm. V Albaniji v vasi Boboshtice stoji okoli 400 črnih murv. Domačini jim pripisujejo 1000 let, najverjetneje so drevesa stara 400 do 500 let. Drevesa so na občinskem posestvu, vendar je po 5 dreves v upravljanju vaških družin; dediška skrb se prenaša iz roda v rod. Iz plodov pridobivajo žganje, ki ga spustijo čez liste, da le ta dobi rahlo zeleno barvo.

Črna murva (Morus nigra L.) je pri nas zelo redka, kljub temu da so podatki o številu ohranjenih dreves in lokacijah so nepopoln – na podlagi barve plodov jo pogosto zamenjujemo s temnoplodnimi genotipi bele murve. Za črno murvo je značilna kriva, grčava in zavita rast ter široka, gosta krošnja. Poganjki so precej bolj debeli od bele murve, rdečkastorjavi in dlakavi. Listi so za razliko od bele murve na spodnji strani močno dlakavi, kar daje srebrnkast izgled. Zgornja stran je temnozelena in hrapava. Tudi za črno murvo je značilna heterofilija.

Cvetovi so enospolni, drevo je lahko enodomno ali dvodomno. Soplodja so za razliko od bele murve na kratkih pecljih ali skoraj sedeča, bolj mesnata, 1 do 3 cm dolga, sprva zelena, kasneje črna in šele ob zrelosti sočna, sladka in v primerjavi z belo murvo bolj aromatična.