Zgodovina

ZGODOVINA SVILOGOJSTVA

Družbeno-ekonomsko in politična zgodovina svilogojstva in morikulture v nekdanjih avstro-ogrski monarhiji

Bela murva je prišla v Evropo najverjetneje v 12. stoletju in sicer preko Sicilije. V beneški republiki se je svilogojstvo pričelo uveljavljati v 14. stoletju, v začetku 15. stoletja so zasajali prve murve na Južnem Tirolskem, v 16. stoletju so začeli zasajati murve v Furlaniji od koder se je svilogojstvo preneslo na Goriško od tam pa se je razširilo v notranjost nekdanje Avstro-Ogrske monarhije.

Prve državne spodbude za razvoj te panoge so prišle šele sredi 17. stoletja s strani Ferdinanda III., potem ko sta Italija in Francija v duhu merkantilizma s strogimi prepovedmi izvažanja surove svile poskušali preprečiti višanje cen. Šele sto let pozneje je Marija Terezija (in posledično tudi njen sin, Jožef II.) sprejela potrebne ukrepe za spodbujanje lastne proizvodnje tega luksuznega proizvoda. Da bi znižali denarne odlive v tujino so se z državnimi podporami od leta 1749 lotili razmnoževanja murv in drevo zasajali po vseh kronskih deželah, gojitelji sviloprejk pa so bili državno subvencionirani.

Tako je bilo v letu 1752 v Dolnji Avstriji zasajenih okoli 25.000 murv in sicer so jih kmetje dobili zastonj, z subvencijami pa se je vzpodbujalo drevesnice, ki so jih razmnoževale. Zastonj so se tudi razdeljevala jajčeca.

Eden od ukrepov je bil tudi prepoved izvoza svilenih zapredkov in surove svile z Goriškega. Istočasno so prepovedali uvoz svilenega blaga in nogavic. Tako so hoteli zaščitit domače predelovalce svile, ker so večina surove svile predelala beneška podjetja, ki so svilene izdelke nazaj prodajala avstrijskim deželam.

Dunaj se je okoli leta 1800 razvil v center za predelavo svile. 6. in 7. okraj sta veljala za svilarski hot-spot. Vsak peti Dunajčan je bil aktiven v tej panogi. Sicer se je kaj hitro spoznalo, da svilogojstvo bolj kot v velikih količinah reje sviloprejk smiselno le-te gojiti v manjših količinah kot dopolnilna dejavnost manjših kmetov, kjer so v času reje sviloprejk na pomoč priskočili tudi otroci in stari starši. V začetku 19. stoletja so jajčeca razdeljevali na šolah.

Hiter porast proizvodnje svilenih izdelkov v Gorici je povzročil močno nevoščljivost dunajskih podjetnikov, trdili so, da Goriški tkalci proizvajajo svilo slabše kakovosti, večkrat so zaplenili svileno blago iz Goriške pod pretvezo, da ne ustreza predpisom. Goriška proizvodnja svilenega blaga je rasla zaradi naravnih prednosti, čeprav podjetja niso bila deležna posojil, tako kot dunajska.

Vendarle vsi predpisi in vzpodbude niso naletela na plodna tla. Žal vse zasaditve murv niso dale pravega donosa. Murve namreč uspevale na lahkih tleh, kjer je rasla tudi vinska trta in ostal sadno drevje. Pojavila se je bakterijska bolezen dreves, težava pa so bile tudi večletne pozne zmrzali, ki so prizadela murve in zakasnila svilogojske aktivnosti.

Tudi know-how se ni razširil tako kot je bilo pričakovano. Težavno je bilo vzdrževati vez med rejo sviloprejk, prodajo kokonov in predelavo le-teh. Delovna sila, ki je potrebna za rez murv in hranjenje sviloprejk, se je izkazala kot predraga. Večje manufakture so bile predvsem odvisne od italijanskih in francoskih strokovnjakov za tkanje in barvanje svile.

Podobna situacija je bila tudi v Nemčiji. Tam je svilogojstvo v začetku 18. stoletja vzpodbujal Fridrich II, in sicer s podobnimi ukrepi kot Maria Terezija, torej z brezplačnim razdeljevanjem murv in jajčec, vendar je tudi v Nemčiji bil uspeh skromen.

Za drug pomemben ponovni vzpon svilogojstva sredi 19. stoletja je zaslužen Anton Chwalla, ki je bil predstojnik kmetijske zbornice Spodnje Avstrije in je v okviru te ustanovil sekcijo za svilogojstvo in napisal priročnik za svilogojstvo. V okviru oddelka je zasadil plantažo 50.000 murv. Tudi on je tako kot Maria Terezia na široko razdeljeval drevesa. Ustanovil je društvo za svilogojstvo, ki je letno prejemalo 500 guldnov subvencije. Ob ustanovitvi deželne vinarsko-sadjarske šole v Klosterneuburgu se je svilogojstvo poučevalotako v teoriji kot tudi praksi.

Leta 1867 je bil na Dunaju celo svilogojski kongres. Za tistega, ki bi odkril sredstvo proti bakterijski bolezni gosenic se je razpisala celo nagrada v višini 5000 guldnov. V letu 1869 pa je raziskovalna postaja za svilogojstvo v Gorici pričela objavljati časopis: »Oesterreichische Seidenbau Zeitung«.

Vzroki za zaton svilogojstva so raznoliki: predvsem je razlog bakterijska bolezen sviloprejk, murv, slaba povezava med pridelavo in predelavo kokonov v svileno nit. Zatonu je dala piko na i najprej francoska vojna, kasneje borzni zlom v letu 1870. Leta 1878 je država prenehala s subvencioniranjem in razdeljevanjem murv, saj so videli boljšo perspektivo v sadjarstvu.

Tretji ponovni poskus vzpostavitve svilogojstva je bil v zadnjih letih prve svetovne vojne. Pomanjkanje surovin in dopolnilna dejavnost vojnih poškodovancev je bil razlog za to. Leta 1929 se je ponovno ustanovilo združenje svilogojcev, ki je združevalo 500 članov. Žal je bilo za ponovni vzpon prepozno. Z uveljavitvijo umetnih tekstilnih vlaken je v 30 letih prejšnjega stoletja svilogojstvo dramatično upadlo.

 

O zgodovini zasajevanja murv za potrebe svilogojstva v Sloveniji

Svilogojstvo in gojenje murv je prišlo na Goriško iz Furlanije v 16. stoletju in se od tam razširilo v notranjost nekdanje Avstro-Ogrske monarhije. Pridelovalci so nosili kokone na Beneško, zlasti na sejem sv. Lovrenca v Vidmu.

V 17. stoletju se je murve množično zasajalo na Koprskem in v beneški Istri. Knezi Eggenberški so pomembno vzpodbujali svilogojstvo, pospeševali so tkanje svilenega blaga in tkali nogavice in damast. Na Primorskem sta se za razvoj svilarstva trudila Hendrik pl. Raigerfeld in Ivan Seifrid grof Herberstein.

18. stoletje je znano kot »zlato stoletje« goriškega svilarstva. Leta 1716 je Karel VI. dal privilegije predelovalcem in izdelovalcem svile in kmalu so odprli štiri ročne predilnice v Gorici in tri v Krminu, v deželi je delovalo tudi trideset tkalcev svilenih tkanin (Rutar 1997:97). Vlada je leta 1756 v Gorici postavila magistrat za manufakturo svile, ki je bil neposredno podrejen Dunaju. Med obsežnimi nalogami je bila tudi načrtna razširitev murvinih nasadov. Presežne svilene zapredke in surovo svilo so izvažali v Benetke, Bassano, Verono, Padovo in Videm.

Sredi 18. stoletja so cenili pridelek svile na Goriškem in Gradiščem na 12.000 kg, sredi 19. stoletja na kar 287.000 kg, kar velja za zlato dobo Goriškega svilogojstva.

Leta 1723 so se odločili kranjski deželni stanovi za uvedbo svilogojstva in prosili vlado, naj s patentom pozove kmečke podložnike na Kranjskem, da začnejo saditi murve.

Ljubljanski lasuljar, Francoz po rodu, je leta 1725 začel izdelovati svilene nogavice. Da bi se osamosvojil od nakupa drage svile iz Goriške, je predlagal načrtno zasaditev murv in svilogojstvo na Kranjskem. Dal jih je zasaditi ob mestnem jarku v Ljubljani in pri mestnih opekarnah v Trnovem in na grajskem hribu, vendar je tam bil še istega leta nasad uničen.

Po večkratnem ponovnem poskušanju sajenja murv je vlada leta 1740 priporočala sajenje murv in uvedbo svilogojstva na Kranjsko in Spodnjo Štajersko (na celjsko območje) po zgledu Furlanije. Podeljevali so pravico sajenja (jus plantadi) na vsa zemljišča, ki niso bila koriščena.

Od poskusov večih zasaditev murv velja izpostaviti ljubljanskega trgovca Franca Perra, ki je leta 1743 v Ljubljani pričel z zasaditvijo večjih drevesnic. V Ljubljani je zasadil okoli 20.000 močnejših dreves na svoje vrtove v Tranči, na travnik na Prulah, na Friškovcu in pri mestnih opekarnah. Zasadil jih je tudi v Lambergergovem drevoredu (pozneje Zoisovem vrtu).

Obrat za predelavo svile je bil v Fari na Gradiškem, omeniti je potrebno manufakture svile v Ljubljani in sicer v lasti ljubljanskih trgovcev Jerneja Čebul, Antona Reja in Petra Toussaint. Čebul je imel kar 26 statev za svilene tkanine, 4 za izdelovanje nogavic in kar 100 zaposlenih.

Na Štajerskem je leta 1764 komerčni konsenz nastavil Karla Josipa Stehausena za nadzornika murvinih nasadov. Ta je uredil drevesnico murv v vasi Ješovec in iz nje oddal okoli 200.000 murv.

Na Celjskem sta si zelo prizadevala za razširitev murvinih nasadov grof Petazzi in baron Wertenburg. Znameniti so bili nasadi v Plevni pri Žalcu, ki jih je uredil lastnik gradu Novo Celje.  Savinjska dolina se je izkazala kot odlična za murvine nasade. V Plevni je tudi bila edina večja odvijalnica (filanda) svile na Štajerskem.

Francoske vojne so zelo izčrpale Goriško in močno poškodovale murvine nasade. Pri zadnjem umiku so čete posekale in pokurile veliko starih murv. Vojnam je sledila kmetijska kriza kot posledica nazadovanja cen žita, živine in vina, kar je povzročilo, da se je ponovno obudilo zanimanje za svilogojstvo. K ponovnemu oživljanju svilogojstva je pripomogel še nenaden porast cen surove svile v letih 1820 in 1840 (Žontar 1957: 86).

Posebno kmetijske družbe so v tem času urejale drevesnice z murvami. Poleg bele murve (Morus alba) so pričele gojiti tudi posebne sorte murv (‘Morettiana’) in filipinsko murvo (Morus multicaulis). Sredi 19. stoletja je bilo na Goriškem in Gradiščem skupaj okoli 2 milijona murv.

V slovenskih alpskih deželah je v tridesetih letih 19. stoletja postalo bolj živahno zanimanje za svilogojstvo. Kranjska kmetijska družba je v te namene na svojem posestvu uredila drevesnico murv in veliko sadik poslala na Dolenjsko, ki ji je posvečala posebno pozornost. Zemljiški posestniki so širili murvine nasade na Dolenjskem, v okolici Ljubljane, nekoliko manj na Gorenjskem.

Svilogojska središča v 19. stoletju so bila Vipavska dolina na Notranjskem, okolica Krškega, Kostanjevice, Mokric, Mirne in mokronoga na Dolenjskem, okolica Ljubljane ter Smlednika na Gorenjskem.

Leta 1843 je bilo na Štajerskem ustanovljeno svilogojsko društvo, ki si je uredilo veliko drevesnico v Gradcu, za člane naročalo jajčeca sviloprejk iz Italije ter prirejalo tečaje o svilogojstvu. Do leta 1866 je drevesnica oddala veliko murv na spodnje Štajersko, pa tudi na Kranjsko.

Ob progi od Frohnleitena do Ljubljane so leta 1867 našteli okrog 200.000 dreves, železniški čuvaji so namreč gojili sviloprejke, vendar ko je avstrijska država južno železnico prodala francoskim finančnikom, so železničarjem prepovedali gojiti sviloprejke in murve so postopoma izsekali.

Svilogojsko društvo je bilo ustanovljeno tudi za Koroško v Celovcu.

Svilogojstvo na Goriškem po drugi svetovni vojni ni imelo več velikega gospodarskega pomena, vendar je v letih takoj po vojni bilo svilogojstvo v Jugoslaviji velikega pomena za obstoj tekstilne industrije. Njegovo pospeševanje je sodilo v petletni plan – prvo petletko, s katero so  predvidevali razvoj industrijskega sektorja. Pri tem je bilo zelo pomembno zagotoviti lastne surovine. To je bila pravzaprav druga faza socialistične revolucije, ki se je izvajala na področju gospodarstva in je potekala skupaj s povojno obnovo. Leta 1948 so na Rafutu ustanovili svilogojsko postajo, ki je imela nalogo ponovno obuditi gojenje sviloprejke v Primorju.

Glede na popis murvinih dreves iz leta 1929, naj bi jih bilo vsega skupaj več kot 65.000. Povojno stanje murvinih dreves je bilo zdesetkano, vsekakor je pretirano poročilo, da je po drugi svetovni vojni v Slovenskem primorju ostalo 22810 dreves .

Svilogojstvo na Slovenskem je najbolje in najdlje uspevalo v ravnini med reko Sočo in Vipavo, ter deloma Spodnji Vipavski dolini. Značilne svilogojske vasi so bile Rupa, Peč, Sovodnje, Gabrje, Miren, Orehovlje, Bilje, Vrtojba, Šempeter, delno tudi Renče. V teh vaseh je bilo na območju s prevladujočim slovenskim prebivalstvom svilogojstvo najdlje razvito. Sicer je imela na goriškem primat v proizvodnji svilenih zapredkov Furlanija.

 

Reference:

Antolič J. 2004. Svilogojstvo in svilarstvo na Slovenskem, Fakulteta za strojništvo, Diplomsko delo.

Deutsch H., 1909. Die Entwicklung der Seidenindustrie in Österreich 1660–1840, Wien Carl Konegen, 16-17

Ipavec V.M., 2008. Murve in “kavalirji”. Svilogojstvo na Goriškem. Založba ZRC. 171p.

Žontar J., 1957. Svilogojstvo in svilarstvo na Slovenskem od 16. do 20. stoletja. Ljubljana, SAZU. 159p.